Državno didaktično ravnateljstvo z dvojezičnim slovensko-italijanskim poukom je nastalo po čl. 12 zakona št. 38 potem, ko sta bila priznana dvojezični otroški vrtec in osnovna šola, ki ju je do tedaj upravljal Zavod za slovensko izobraževanje.

Zamisel se je rodila leta 1984, ko so v celoti dozorele in se razvile vrste dejavnosti, ki so jih krajevna kulturna društva že dalj časa namenjala mladim generacijam, da bi okrepile rabo domače slovenske govorice v okolju, kjer je bila šola vedno in samo italijanska. Začeli so z ustanovitvijo sekcije vrtca s petimi otroki, ki se je nato razširila v naslednjih letih na osnovno šolo in zajela 50 % celotne šolske populacije iz sedmih občin Nadiških dolin.

Šolski center je nastal kot odraz krajevnih združenj s pomočjo najpomembnejših slovenskih deželnih organizacij. Ta ima za seboj dolgo in mučno birokratsko ter sodno pot: šele leta 1991 po izredni pritožbi pri državnem predsedniku se je doseglo, da so šolske oblasti sprejele vrtec; naslednje leto pa še osnovno šolo, ki so jo leta 1997 državno priznali. V šolskem letu 2001-2002 sta obe šoli polnopravno vstopili s svojo posebnostjo in samostojnostjo v državni šolski sistem in predstavljata zato za družine ostalim javnim šolam na teritoriju enakovredno vzgojno izbiro. V šolskem letu 2007-08 je začel delovati tudi prvi razred srednje šole prve stopnje in istočasno se je didaktično ravnateljstvo spremenilo v večstopenjsko šolo.

V šolskem letu 2016/17 je bila Večstopenjska državna dvojezična šola s slovensko- italijanskim učnim jezikom v Špetru poimenovana po ustanovitelju dvojezične šole, profesorju in umetniku Pavlu Petričiču.

Kot rečeno je šola nastala z namenom, da bi dopolnila institucionalno praznino za pripadnike slovenske skupnosti v videmski pokrajini. Svojim otrokom naj bi tako omogočila izobrazbo v slovenščini, v kolikor je to jezik, na katerega se naslanjajo krajevne govorice. Razvila je lasten kulturno-didaktičen model. Izhajajoč iz krajevne stvarnosti ta zagotavlja:

• enako dostojanstvo in pomen slovenskega ter italijanskega  jezika;
• stremi po krepitvi jezikovne in kulturne identitete otrok, ki pripadajo slovenski skupnosti;
• poleg splošne kulturne motivacije, odpira možnost spoznavanja in soočanja, kar predstavlja osnovo za spoštovanje različnosti in demokratično sobivanje.

Šola je v tesni povezanosti z družinami in teritorijem.

Šola spodbuja in razvija inkluzijo otrok: zanjo skrbijo pomožni ter razredni učitelji s pomočjo medpredmetne ekipe, ki deluje na teritoriju.

Iz okolja črpa vrednote, kulturno osnovo in spodbude, na katerih gradi svoj vzgojni načrt. Iz tega sodelovanja je nastalo veliko projektov: od tiskarske dejavnosti do delavnic (ki med drugim podpirajo ljudsko petje, tradicionalne praznike kot sta pust ali Burnjak), od priprave izdelkov za Božično tržnico do obdelovanja vrta, od praznovanja Dneva slovenske kulture do srečanj z nosilci pristne domače kulture, torej starejšo generacijo.

Šola daje tudi veliko pozornost temam na družbeno-socialni ravni (od medvrstniškega in spletnega nasilja do varstva okolja, od varnosti do legalnosti, itd.), na športno-zdravstveni (od mladinskih športnih iger do jezikovnega poligona, od zobozdravniškega pregleda do psihološkega okenca), na digitalno-tehnološki (opremljena je z LAN in WLAN, s sodobno tehnologijo ter z napravami za robotiko,  ima dobro dotacijo prenosnih računalnikov in tabletov, ki služijo za ICDL tečaje ali za izdelavo e-knjig ter za morebitne potrebe učencev, kot se je npr. zgodilo v času izobraževanja na daljavo).

Nenazadnje šola vlaga veliko energije v neposredno uživanje kulture (od bralne značke do bibliobusa, od gledaliških predstav do koncertov in srečanj z avtorji) ter do konkretnega spoznavanja teritorija (od krajših do tridnevnih izletov, od dvodnevnega bivanja v koči do tedna šole v naravi). Velja omeniti  pobratenje z osnovno šolo Gorenja vas ter Erasmus+ projekt “Vseživljenjske veščine”, ki ga vodi osnovna šola Bistrica ob Sotli v sodelovanju z osnovno šolo iz Hrvaške ter iz Španije.

Dvojezični vrtec, osnovno in srednjo šolo prve stopnje obiskujejo učenci, ki prihajajo iz občin Nadiških dolin in bližnjih krajev videmske nižine, kjer so prisotne družine slovenskega porekla.

Večina otrok vstopi na dvojezično pot že v obdobju vrtca, nekaj učencev pa doživi prvi stik s slovenskim jezikom šele v osnovni šoli, slednjim je namenjena posebna pozornost. V zadnjih letih se je tudi zgodilo, da so na nižjo srednjo šolo vstopili učenci, ki niso imeli predhodnega znanja učnih jezikov.

Mnogo učencev sledi različnim izvenšolskim dejavnostim, pri katerih je pogovorni jezik slovenščina: pouk v glasbeni šoli, tečaji, ki gojijo krajevno kulturo, poletna središča, športne dejavnosti.

Med temi velja omeniti delovanje otroškega pevskega zbora Mali lujerji, šahovskega krožka, rokometne ekipe, folklorne skupine Živanit ter tečaje motorike in karateja. Da ne pozabimo na vse raznorazne dejavnosti, ki so vezane na »Poletno sonce«: t.j. poletno središče, ki se je hvala požrtvovalnosti in dobri volji učiteljev odvijal tudi v času Koronavirusa.

Poleg tega šola sprotno obvešča družine o raznih šolskih in izvenšolskih dejavnostih, ki so prisotne na teritoriju, ter o možnostih za  jezikovne kopeli v bližnji Republiki Sloveniji.

Prisotnost slovenskega narečja v družinah in torej pasivno znanje le-tega predstavlja za večino otrok idealno podlago za osvojitev slovenskega standardnega jezika. Šola namreč želi ovrednotiti slovensko narečje v številnih izraznih zmožnostih, ki jih ta premore.

Ne glede na poznavanje narečja si šola prizadeva, da bi učencem nudila vrsto sporazumevalnih okoliščin, ki bi spodbujale in okrepile stvarno rabo slovenščine. Ob tem upošteva in spoštuje jezikovne in sporazumevalne modele okolja ter jih istočasno skuša nadgraditi.

Odločili smo se torej za model “ena oseba/en jezik” z dodatno pomočjo rabe krajevnega narečja: različni učitelji opravljajo strukturirane dejavnosti v dveh standardnih jezikih, proste dejavnosti ter razne izkušnje pa nudijo vsi učitelji in neučno osebje v krajevnem narečju. To je pomembno predvsem na začetku šolske poti v vrtcu, ko so neformalni trenutki pogostejši.

V vrtcu se oba jezika tedensko izmenjujeta pri jutranjih in popoldanskih dejavnostih. V osnovni šoli se jutranji in popoldanski pouk jezikovno alternira in vsa predmetna področja se izvajajo dvojezično. V srednji šoli se model “ena oseba – en jezik” ohranja, ureditev pa zahteva predmetno delitev med dvema učnima jezikoma: zgodovina, zemljepis, tehnična vzgoja in tehnologija, telovadba, glasbena vzgoja in verouk v slovenskem jeziku, matematika in naravoslovje ter likovna vzgoja v italijanskem jeziku.